Praznovanje zaključka skavtskega leta je minilo v znamenju veselja in hvaležnosti, da smo preživeli še eno uspešno skavtsko leto. Le sem ter tja je to spokojno ozračje razbil paničen krik kakšne skavtinje, ki je zavila s parkirišča pred farovžem in pred oknom skavtske sobe zagledala veliiiikega mačka (ki mu – za razliko od nas – ni bilo dano preŽIVETI tega skavtskega leta).
Tri naše vrle vodnice pa so se hitro spomnile, da je mrtve pokopavati (pa čeprav mačke) eno od telesnih del usmiljenja. Kmalu je bil ob župnikovi spodbudi in podpori nekega neimenovanega voditelja sprejet sklep, da se truplo prestavi na bolj primeren kraj. Taisti neimenovani voditelj je sprva nameraval, da bi ga odložili nekje v grmovju, vendar so se vodnice tej ideji uprle, saj tudi žival zasluži primeren grob.
Tako so hitro skočile v skladišče in se oborožile z lopatkami in krampom. Njihov načrt je bil, da bi v stilu eneolitskih gomilnih grobišč mačka pokopale na travniku in nad njim naredile gomilo, ki bi še dolgo bila utrujenim popotnikom znamenje (kmetom pri košnji pa ovira). Le trmoglavost neimenovanega voditelja je to preprečila.
Zatekle so se k planu B. Neimenovani voditelj je nekajkrat zamahnil s krampom, vendar so mu plemenite vodnice v želji narediti dobro delo hitro pljunile v roke, mu iztrgale kramp iz rok, z lopatami izkopale grob, vanj položile mačka in ga tudi zasule. Neimenovani voditelj se je ob tem čutil zelo nekoristnega, ker so garanja vajene vodnice vse delo opravile same.
Po zaključku pa je sledilo razočaranje. Od napornega dela izmučene vodnice so se usedle na klopce pred farovžem in tiho pričakovale vsaj majhno znamenje hvaležnosti s strani neimenovanega voditelja (npr. sladoled pri Esadu). Ta pa je bil gluh za njihove tihe prošnje. Usedel se je v avto in se odpeljal.
Hja, dobrota je sirota … Še dobro, da so naše vodnice vztrajne, sicer bi jih gotovo že minila volja do življenja. Tako pa že komaj čakajo na naslednjo priložnost, da pustijo svet še za spoznanje boljši.